Za svoje čase sva s sošolko hodile tudi v cerkev. Zakaj? Zato, da se je lepše slišalo za najine nadzornike in svetovalce. Psihologi so bili navdušeni, socialne delavke prav tako. Vse je bilo popolno. Končno sva se umirile in predale. Mislili so, da se predajava veri, v resnici pa sva se duhovnikom. Dokler se ni vse razkrilo …
Vedno sem bila kaznovana zaradi minimalnih napak, ki sem jih delala: zamujanje k pouku, nepravilna oblačila, nepravilno obnašanje, kršenje večerne ure, jezikanje … Kazni so bile vse mogoče. Velikokrat tudi brez izhoda za določeno število minut, ur, dni … Bilo je mučno! Posedanje v sobi in razmišljanje o načinu pobega. Pobeg za nekaj ur čez noč, da se znorim, se ga napijem, včasih še zadenem, seksam v javnosti, preizkušam različne stvari,… Še varnostnika so m dali pred vrata, da ne bi pobegnila. Jah, tudi to sem delala. Pobegnila sem na različne načine: skozi okno, ki so ga kasneje zabetonirali z rešetkami, pri kosilu, med poukom z izgovorom da grem na wc, pri nekatrih fantih pa sem si pomagala z osebnimi uslugami. Velikokrat se je našel način. In takrat sem si dala duška. Ker sem na vsak način pristala nazaj v prevzgojnem domu. Če ne sama od sebe pa s pomočjo drugih, največkrat pa s pomočjo mojih prijateljev, ki pa so bili fantje na policiji. Po tolikih srečanjih smo postali zelo dobri prijatelji, z nekaterimi celo prijatelji za fuk.
Mene zaklepali, eno dekle iz istega nadstropja pa so vedno spuščali ven, kadarkoli je hotela. To mi je paralo živce in malce sem se spoprijateljila z njo. Zaupala mi je skrivnost: vsak dan hodi v cerkev. Aaaaaauč! To pa ne, to pa ni zame. Saj me še notri ne bi spustili. Že samo misel na to se mi je gabila. Vendar… je bila rešitev na moje težave. Nadzorniku domu sem rekla, da se grem spovedat, da mi bo mogoče bog znal pomagat, če mi drugi ne znajo. In dovolil mi je. Kadarkoli bom hotela. Sestal se je z duhovnikom in me izročil v delno varstvo. Moja skopirana kartoteka, debela kot roman, je pristala na njegovi mizi. Tja pa mi je dovolil le v spremstvu Pike, ker ona je čista in me bo spremenila. Jao. Ok. Pa gremo. Mogoče lahko pobegnem od tam. Že sama vrata cerkve so se mi gabile. Velika, jeklena, mrzla. Vse kar mi je prišlo na misel ob vratih je bil seks. Da bi me pritisnil ob vrata in močno pofukal. Pred vsemi, ki gredo mimo. Vrata je odklenil mlad fant, obelečen v haljo. Smilil se mi je. Zakaj? Takšnih dečkov je škoda. Notri me je zmrazilo in bradavičke so same od sebe stopile. Čez prosojno majčko so mi izstopale in se že na daleč vidle. Tudi duhovnik je to opazil in kar povesil glavo. Moram priznati, da je bil to trenutek, v katerem me je bilo sram, sram tega, da sem takšna in da sem ženska. Kot da bi delala napako, ker je duhovnik videl moje bradavičke. Klopi, ki so segale prav do oltarja, so bile rjave, brezosebne in dolge. Pika je šla direktno do oltarja, na kolena in molila. Počasi sem stopila po hodniku in se malce razgledovala. Neverjetne poslikave. Hitro sem prišla naokoli in se vrnila do oltarja, ko Pike ni bilo več. Izginila je brez sledi. Šment. In ona naj bi pazila name. Prava reč. Ker ni bilo nobenega naokoli (cerkev naj bi bila zaprta ob tistem času) sem se podala na pohod. Zadaj na odrčku so bila vrata, skozi katera sem vstopila. Hodniki, oltarčki… sveče, križi… Glasba Beethovna je prihajala iz ene izmed sob, ki je bila priprta. Pokukala sem, notri pa nobenega. Vstopila sem in se razgledala. Soba je bila brez luči, le prižgane sveče. Nekoliko romantično. Polno učenjaških knjig, očitno soba intelektualca. Na mizi pa moj dosje, odprt. Nisem si mogla pomagati, da ga ne bi pogledala. Nikoli si nisem predstavljala, da bodo notri zapisane čisto vse reči, ki sem jih izgovorila odkar imam psihiatra. To pa je od 5.leta starosti. Moje slike, ki jih nikoli nisem videla. Slike nesreče mojih staršev. Slike posvojiteljev, ki so me zlorabljali. SLike iz bolnice z mojimi modricami po telesu. Vsa dokumentacija o mojih posilstvih, o prijetjih na policiji, o pobegih in selitvah. Vse. Tam so bili moji spisi in moji posnetki, ko sem se morala snemati na kaseto, o čem razmišljam. Celoten dosje je bil grob povzetek mojega življenja. Tam so bile slike, ki so bile očitno snete iz kamere v moji sobi, ko sem pripeljala kakšnega fukača ali prijateljico. Sicer ne vem zakaj so bile le te potrebne vendar so očitno bile. Celotna sramota na listih papirja. Osredotočila sem se na eno fotko, ki me je spomnila na konkretno čudovit večer. Koža se mi je naježila, misli so mi ušle v prepovedano smer v cerkvi, roka pa je zašla pod kiklo. In ravno ko sem zaprla oči, sem začutila tujo sapo na mojem vratu. Tako močno se nisem že dolgo prestrašila. Vse kar sem imela v rokah, mi je padlo po tleh. Tudi on se je ustrašil in kar odskočil stran. Brez pogleda sem se hitro sklonila in kar se da hitro pobirala slike in papirje s tal v mapo. POmagal mi je. Nisem se ga upala pogledati. Rešpekt, ki ga do tedaj še nisem poznala. Do nikogar nisem bila taka. In največja napaka je bila, da sem ga pogledala, saj pogleda nisem mogla odmakniti. Bil je takorekoč čudovit. Koža, poteze, oči. Prvič v življenju me je postalo sram. Matjaž. Tako mu je bilo ime. In bil je moj svetovalec. Novi svetovalec. Takoj sem vedela, da bo tole zelo težko, ker se bom zelo zelo težko nadzorovala. Posedel me je na kavč, on pa se je vsedel na naslonjač nasproti mene. Nekaj minut je preteklo v tišini, nato pa je začel. Povedal mi je nekaj stvari o sebi, nato pa želel, naj se mu opišem. Zakaj že, saj ima cel moj dosje. Vse moje življenje je dobesedno v njegovih rokah. Saj skoraj boljše on ve, kakšna sem, kot jaz sama. Vendar je želel slišati od mene. Gledal me je z angelskimi očmi, jaz pa sem ga le požirala in v glavi tako fukala, da se mu še sanjalo ni. Če bi le vedel, o čem razmišljam in kako ga obdelujem. Gledala sva se in bila tiho. Nato pa je začel z nekim psihološkim sranjem, da mi je šlo skoraj na bruhanje. Nobenih očitkov, vendar kakšna so dekleta moje starosti, in kakšno je lepo obnašanje. V tistem trenutku sem popizdila, vstala in jezna odšla proti vratom. Pred nosom mi jih je zaprl in se stisnil ob mene. V trenutku so mi stopile bradavičke, koža se mi je popolnoma naježila in pička namočila. Vedela je kaj hoče, prav tako pa tudi jaz. Gledal me je s poželjivimi očmi in takrat je kot duhovnik izginil. Ostal je le še moški, ki je imel pod haljo močno napet kurac, ki se je hotel namočiti. Pritisnil me je ob vrata, me počasi pogledal in dvignil mojo desno nogo ter jo ovil okoli svojega telesa. Z roko mi je počasi šel čez bluzo, ki je bila kot ponavadi napol odpeta, tokrat tudi brez modrčka. Počasi mi je odpenjal gumbke in se mi prisesal na joško. Ker se nisem mogla obvladovati, sem se s pičko drgnila ob njegovega tiča in se močno vzburila. Ker mi ni manjkalo veliko, sem kar sama poskrbela zase in si porinila prst globoko vase. Glasen vzdih in še bolj me je pritisnil ob vrata ter opazoval moje početje. Jezik mi je potisnil v usta in mi sam porinil prst v pičko, iz katere je že dobesedno teklo. Bila sem že na koncu, zato so bili potrebni le še kratki potiski. Ječala sem glasno in zavpila naglas, ko mi je prišlo. Ustavila sem ga in ga pogledala. Gledal me je z občudovanjem in totalno vzburjen, ampak verjetno mu “vera” ni pustila. Ni važno. Prvi sestanek se je dobro končal in komaj sem čakala naslednjega. Moj cilj: pofukati tega duhovnika do amena. Naj vidi, kaj dejansko so nebesa. To bom dosegla, pa naj stane kar hoče. “Oče! oče! Lili!” naju je iskala Pika. Hitro še vsa zadihana sva se usedla vsak na svoj sedež in ko je vstopila, večna devica ni mogla ugotoviti ničesar. Z veseljem sem se vračala in kmalu dosegla kar sem hotela. Pofukala sem ga, da je videl zvezde. Od takrat si bo oltar zapomnil po meni in ne po vinu, ki ga tala naokoli.
Seveda pa takšne lepe stvari ne trajajo večno. Ko sva fukala na tleh sredi njegove pisarne in klicala boga na pomoč, je notri neslišno stopila Pika in s seboj pripeljala nekaj mojih šefov, ki so hoteli pogledati in se prepričati, kako lahko tako dobro napredujem v programu. Vsi bledi so le stali in naju gledali. Matjaž je skočil pokonci in se opravičeval, češ da sem ga napadla in da ni vedel, kaj se dogaja. POčasi sem se oblekla, Bojan, šef pa me je oklofutal. “Ti kurba! Še v cerkvi ne daš miru! In jst sm mislu da ti s tem pomagam! Zgin v avto! To se bova tko pogovorila! Še žal ti bo!!!“. Ni mi bilo žal, kazen pa je bila huda. Brez izhodov in kot vedno, usluge našemu Bojanu. Njegov tič je že prou smrdel od drkanja … In vedno kadar je imel priložnost, me je izkoristil. Nobene druge si ni privoščil, ker niso bile po njegovem okusu. Jaz pa, ki sem uživala v bolečini in posiljevanu, pa sem bila zanj prava…